Dolga leta nisem posvečala veliko pozornosti temu, kaj položim na jedilno mizo. Glavno mi je bilo, da je vse čisto, krožniki pospravljeni in hrana pripravljena. Potem pa sem nekega dne v omari našla star prt za mizo, ki ga je moja babica uporabljala ob praznikih. Malo je dišal po omari in bil je malce zmečkan, a ko sem ga razgrnila, se mi je nenadoma vrnilo toliko spominov na družinska kosila, pogovore in smeh, ki se je razlegal po hiši.

Tisti dan sem se odločila, da ga položim na mizo, čeprav ni bilo nobenega posebnega razloga. Ko je partner prišel domov, je takoj opazil spremembo. Rekel je, da je prostor videti bolj domač, skoraj slavnosten. Zanimivo, kako lahko preprost prt za mizo spremeni občutek prostora, čeprav je bil prej samo kos blaga, ki leži pozabljen v omari.

To me je spodbudilo, da sem začela raziskovati različne materiale in vzorce. Kupljenega sem zamenjala za lanenega, nato še za bombažnega; kasneje sem preizkusila celo vodoodpornega. Vsakič, ko sem pogrnila novega, je bila miza drugačna. Zjutraj bolj sveža, ob večerih toplejša, ob obiskih bolj elegantna. Postala sem ena tistih oseb, ki preizkuša kombinacije in se veseli drobnih sprememb.

Najbolj zanimivo pa je bilo, ko so prišli prijatelji na obisk. Eden od njih je pripomnil, da se pri nas počuti, kot da je miza vedno pripravljena na nekaj posebnega, tudi če jemo čisto vsakdanji obrok. Takrat sem prvič pomislila, da prt za mizo ni samo zaščita lesa pred madeži. Je del vzdušja, ki ga ustvariš za ljudi, ki jih imaš rad.

Zanimivo je tudi, kako zelo prt za mizo vpliva na mojo organiziranost. Ko je miza pogrnjena, se samodejno bolj potrudim pri postavitvi jedilnega pribora, dekoraciji ali celo pri tem, da je hrana videti lepše postrežena. Nekako ustvarja občutek, da ni vse samo rutina, ampak majhen obred, najbolj vsakdanji del dneva, ki dobi pridih lepote.