Slušni aparati so pot nazaj k polnemu življenju.

Moja babica je bila vedno zelo zgovorna. Ena tistih oseb, ki je na tržnici poznala vse in ki je vsako zgodbo znala povedati s podrobnostmi. A zadnja leta smo opazili, da vse manj sodeluje v pogovorih. Ko smo se ji ob jedilni mizi smejali šali, se je pogosto le vljudno nasmehnila, včasih pa celo napačno razumela, o čem govorimo. Postajalo ji je neprijetno, kar smo opazili vsi.

Ko smo prvič načeli temo, je rekla, da slušni aparati niso zanjo. Da je to preveč vpadljivo, da bi se ji vsi smejali. A po dolgem pogovoru in obisku specialista je le privolila v preizkus. In prav ta preizkus je spremenil vse. Prvi dan, ko jih je nosila, je bila tiho. Tokrat ne zato, ker ne bi slišala, temveč zato, ker jo je presenetila glasnost sveta, ki ga je že skoraj pozabila.

Zdaj so slušni aparati njen vsakodnevni spremljevalec. Spet pripoveduje zgodbe, spet sodeluje, spet je ona. In kar je najlepše, zdaj včasih sama opomni druge: Ne kričite, slišim vas bolje kot vi mene!

Kar me je najbolj presenetilo, je, kako hitro so se slušni aparati vključili v njen vsakdan. Nekoč je imela pomisleke, da bodo moteči, da jih bo težko nosila ali upravljala. Danes jih vklopi že zjutraj med pripravo zajtrka, kot bi si nadela očala. Postali so naravni del njenega dneva, ne več nekaj, kar bi skrivala ali se jih sramovala.

Poleg boljšega stika z nami opažamo tudi spremembo v njenem razpoloženju. Več je nasmejana, manj zadržana. Prav tako se je spet začela udeleževati družabnih dogodkov v domačem kraju, kjer prej ni več sodelovala, ker ni slišala dobro in se je počutila izključeno. Slušni aparati so ji vrnili samozavest in občutek, da je spet del dogajanja.

Tudi po teh mesecih še vedno kdaj reče, da ji je žal le to, da se ni za to odločila prej. Zdaj sama svetuje prijateljicam, naj premislijo, če opazijo težave s sluhom. To ni šibkost, to je odločitev, da si olajšaš življenje, pravi. In ob tem vsem postane jasno: slušni aparati niso le tehnična rešitev, so pot nazaj k polnemu življenju.…